Poglavlje iz Karte, molim! na slovenskom

Posted: Prosinac 20, 2016 in Priče
Oznake:, ,

Marko Dejanović: VOZOVNICE, PROSIM!

karte_molim_jpeg_1.korice

Takoj ko sem na beograjski železniški postaji stopil na vlak, me je obšla nejevolja. In sicer težka. Tiste vrste, ki meji na obup celo pri resnicoljubnejših mislecih od mene, in prečka to mejo ter postane ta zadušeni občutek nemoči in predaje. Obup. Vedno mi poda roko in me spodobno pozdravi. Vstopi in se razkomodi v mojih ustih, tako da postanejo tesna. Vedno in izključno brez upravičenega povoda. Obupu pri meni ne bi uspelo, če bi imel upravičen povod. Kajti za njegovo obvladovanje mene je ključno, da onemim, da ga nisem sposoben vreči iz ust. Moja usta so priljubljeni domicil za gospoda Obupa, in izrednega pomena je, da ostanejo zaprta. Če bi bil povod gospodovega obiska upravičen, bi usta odprl, ne bi me bilo sram priznati njegove navzočnosti, vsaj delček tega obupa bi komu vrgel pred ušesa, vendar nepopoln obup preprosto ne obstaja, niti ne more obstajati. Toda povod za obup je pri meni vedno banalen.

Banalni povod, najprej za nejevoljo, potem pa za obup, ki me je prevzel na vlaku, je bil skrajno tehnične narave. Ko sem videl notranjost voza (kajti vlak sem videl na beograjski železniški postaji, kjer je bilo njegovo ime najbrž še vedno voz), sem ugotovil, da ni kupejev. Ne, vlak, pardon, voz je bil podoben avtobusu. Sovražim avtobuse. V vsakem pogledu, pa tudi v pogledu teh vrst sedežev. Dve vrsti po dva sedeža, vsak potnik gleda v tilnik potniku pred seboj. Takšen voz so pripeljali tudi pred mene. Pred mene, ki imam vlake in voze rad zaradi kupejev, zaradi upanja, da bo poleg mene v kupeju sedela čedna dekle, zaradi zasebnosti kupejev, zasebnosti, ki odpira drsna vrata domišljije v različne, v glavnem seksualne fantazije, zaradi realne možnosti, da popolnoma sam sediš v kupeju, da vstajaš in telovadiš, če ti to dogaja, da odpiraš in zapiraš okno, da kljub prepovedi kadiš pri na stežaj odprtem oknu, nenehno moleč glavo ven, da bi doživel tisti prekrasni strah, ko drog drvi proti tebi s takšno hitrostjo, da nisi prepričan, ali ti bo odtrgal glavo, če je ne boš pravočasno potegnil nazaj. Zaradi pravice, da sam ali v dogovoru z drugimi v kupeju upravljaš količino svetlobe, ki se bo prelivala po tem majhnem, utesnjenem, vendar tvojem prostoru … Na tisoče razlogov je, zakaj je upravičeno imeti rad kupeje, ampak mene je doletel voz-avtobus. In jasno je, da me je potem doletel tudi obup.

Usedel sem se k oknu, ki ga je nemogoče odpreti, z namenom, da bom vsaj gledal ven. Toda tudi ta čar potovanja mi je bil odvzet s silo narave. Bila je tema in zunaj se ni dalo nič videti. Le luči hiš, ko grem mimo ali skozi naselje, ter pripadajoče prazne ulice.

Obup me je spremljal vso pot skozi Srbijo. Na začetku je bil še buden in se je gnezdil v mojih ustih in mi proizvajal hrup v glavi. Toda z vsakim novim obratom masivnih osi voza je bil obup vse mirnejši in mirnejši. Vse dokler ni pred mejo s Hrvaško povsem zaspal, zleknjen v moj jezik, kot da bi bil vodna postelja, in se z nogami opiral na moje zobe. Kajti obup je takšen, obup je velikanski, večji od ust kogarkoli, tudi od mojih. Zato mora v njih ležati zvit in potiskati z nogami zobe in pritiskati s svojim ogromnim telesom lica. Če bi se obupa lotilo znanstveno, bi se povsem gotovo ugotovilo, da osnovna fizika ne dopušča, da bi šel v ustno votlino, tudi v celo telo kateregakoli človeka, ki obstaja ali je obstajal v zgodovini človeštva. Ampak znanstveno pristopanje k obupu je brez haska.

Vse te besede in metafore so me spremljale po poti do meje. Če bi imel pogum, bi vstal, se povzpel na enega od prostih sedežev, najbrž na tistega zraven mojega, odprl usta in izrekel vse, kar imam povedati o vozih, avtobusih, obupu in njegovi zasedbi ust. Obup je tišina. Tudi to bi rekel. Drugi potniki ne bi imeli izbire. Morali bi poslušati ta govor. Ali pa bi lahko šli v drugi vagon, vendar bi to bilo dejanje, ki bi zahtevalo precejšnjo nespodobnost, na kakršno so redki ljudje redkokdaj pripravljeni v prevoznih sredstvih. Zlasti v tistih mednarodne vrste. Verjetneje je, da bi vsi ostali na svojih babjih sedežih in nerado prenašali mojo tirado. Morda pa bi kdo med njimi tudi slišal moje besede in se v njih našel. Tega nikoli ne bomo vedeli, ker nikoli nisem premogel tovrstnega poguma, ki bi me dvignil na sedež, da bi razvezal jezik in pljunil vse te besede pred kup neznancev.

Poskušal sem se sprijazniti s tem, da se moram sprijazniti z obupom, pustiti ga, da si odpočije in izhlapi, kakor zna le on, ali pa ga prenašati vso pot do Zagreba. Pri sebi nisem imel ničesar, s čimer bi si lahko odvrnil pozornost, tako da ta antiobupni ukrep ni bil na voljo. Le stoična sprijaznjenost z nezaželenim gostom v mojih ustih. Če povod za obup ne bi bil tako banalen, bi morda našel način, da bi užival v tem svojem stoicizmu. Že zdavnaj sem pomislil, nekje pa celo zapisal, zahvalo kurcu, da mi je vsadil mazohizem v glavo, tako da lahko uživam v življenju. Ah, kakšna ogabno patetična misel. Smrdi po najstniku, ki mu dogaja.

»Vozovnice, prosim!« me je takoj po meji predramil sprevodnik. Nekako nisem bil pripravljen nanj. V nasprotju z obmejnimi policisti in cariniki, ki so malo prej že bili stopili v vagon in hladno zrecitirali svoje. Nanje sem bil pripravljen. Saj ne, da nikoli prej ne bi bil v vlaku, ki potuje na tej relaciji, saj ne, da ne bi vedel, da mora po srbskem priti tudi hrvaški sprevodnik, ampak tokrat me je tako prevzela uspavanka, ki sem jo pletel v mislih, da mi je najbrž ušlo iz glave, da po policistih in carinikih pride sprevodnik. Morda pa je to moje presenečenje krepil tudi pojav tega sprevodnika. Imel je, kot vsak drugi sprevodnik na svetu, ta avtoritativen glas, s katerim zahteva vozovnice. Imel je tudi držo uradne osebe, pa tudi njegov obraz ni po ničemer izstopal od obrazov drugih sprevodnikov, razen po drobnem nasmešku, skoraj nevidni kljuki na robu ustnic, ki je izdajala, da se za približno petdeset let starim sprevodniškim obrazom, zgubanim in obarvanim s skoraj prosojnim rumenilom cigaretnega dima, da se za tem obrazom skriva več misli kot navadna zapoved, izgovorjena v obliki prošnje – »Vozovnice, prosim.«

Namesto da bi zaradi odsotnosti mojega odziva na ukaz še enkrat ponovil iste besede, je sprevodnik le iztegnil roko, nakar sem se zdrznil in izvlekel vozovnico. Gledal jo je z več zanimanja, kot je katerikoli sprevodnik kadarkoli gledal vozovnico kogarkoli. Uprl je oči vanjo, dvigoval pogled vame ter spet gledal vozovnico. Kot da bi na njej pisal moj življenjepis in prošnja za službo v tem vlaku in je sprevodnik zadolžen, da presodi, ali pišem resnico v življenjepisu in prošnji.

Potem se je odločil sesti na sedež zraven mojega in me povsem osupnil. Takšno ravnanje ni primerno za sprevodnika. On naj bi hodil po vlaku od konca do lokomotive in se vračal. Nikakor ne, da bi sedel zraven potnika s potnikovo vozovnico v roki.

»Dobro je vse, Dejanović, vse je dobro,« je dejal in mi podal mojo vozovnico. Sprva sem bil brez odgovora, zato sem bil za trenutek tiho in le gledal vanj. Niti vozovnice nisem vzel, zato je moral še enkrat trzniti z njo, da bi nanjo usmeril pozornost in jo prevzel. Tudi sam sem moral prebrati, kaj piše na moji vozovnici, da bi se prepričal, da je vse v redu.

»Kako veste, kako mi je ime?« sem vprašal in mu kazal vozovnico, da bi bilo jasno, da na njej ne piše ime potnika.

Toda sprevodnik me je le potrepljal po kolenu in se zleknil na sedež ter molče gledal predse. Nisem bil povsem prepričan, kaj naj, in sem tudi sam začel gledati v smer, v katero je gledal sprevodnik. Nisem opazil česarkoli nenavadnega, česarkoli, kar bi pritegnilo njegovo ali pozornost kogarkoli. Še vedno mi ni bilo jasno, kako sprevodnik ve, kako se pišem, toda trepljanje po kolenu je bilo takšno, da sem slutil, da bi od tega človeka lahko slišal zanimivejše reči od tega, kako ve, kako mi je ime. Na koncu ni bilo niti malo nepomembno, da je izginil obup. Takoj, ko sem spregovoril, obupa ni bilo več nikjer. Forenzične ekipe ne bi bile zmožne najti sledi prisotnosti gospoda Obupa. Verjamem, da se je odkradel v obdobju od takrat, ko se je sprevodnik pojavil, do trenutka, ko sem opazil, da ga ni več. Izkoristil je priložnost, ko je bila moja pozornost usmerjena na človeka v modri uniformi z elegantnim grbom Hrvaških železnic na suknjiču.

 

Prevedla Staša Jovanović in Miroslav Mrković.

Oglasi

Komentiraj

Popunite niže tražene podatke ili kliknite na neku od ikona za prijavu:

WordPress.com Logo

Ovaj komentar pišete koristeći vaš WordPress.com račun. Odjava / Izmijeni )

Twitter picture

Ovaj komentar pišete koristeći vaš Twitter račun. Odjava / Izmijeni )

Facebook slika

Ovaj komentar pišete koristeći vaš Facebook račun. Odjava / Izmijeni )

Google+ photo

Ovaj komentar pišete koristeći vaš Google+ račun. Odjava / Izmijeni )

Spajanje na %s